Tenis sem začela igrati čisto po naključju. Prijateljica me je povabila, naj grem z njo na en rekreativen trening, ker je njen partner odpovedal. Sprva sem bila precej zadržana, nisem imela nobenih izkušenj, loparja še nikoli nisem držala v roki in bala sem se, da bom samo motila igro. A že po prvih nekaj udarcih sem začutila, da me ta šport res pritegne.
Na začetku sem seveda zgrešila večino žogic. Zven udarca, ko ti res uspe, pa je bil tako dober občutek, da sem želela ponoviti znova in znova. Po tistem prvem obisku sem si sposodila lopar in se vpisala v začetniško skupino. Treningi so bili dvakrat na teden in vsakič sem se počutila, kot da se učim nekaj povsem novega, a hkrati zelo naravnega.
Najbolj sem vzljubila dinamiko igre. Tenis ni le fizičen šport, ampak tudi miselna igra. Moraš razmišljati naprej, predvideti poteze nasprotnika, ohraniti zbranost. Na igrišču pozabim na vse ostalo. To je tisti redki čas, ko sem popolnoma prisotna v trenutku.
Sčasoma sem začela igrati tudi rekreativne dvoboje s prijatelji in celo sodelovati na lokalnih turnirjih. Nisem profesionalka, a vsaka zmaga, pa tudi poraz, mi nekaj pomeni. Opazujem svoj napredek in uživam v občutku, da sem vsak teden za malenkost boljša.
Danes si brez tenisa težko predstavljam teden. Je moj ventil, moj način sprostitve in tudi motivacija, da ostajam v formi. Spoznala sem veliko novih ljudi, ki delijo isto strast, in našla aktivnost, ki mi ne predstavlja obveznosti, ampak veselje. Tenis me je naučil vztrajnosti, potrpežljivosti in tudi tega, kako pomembno je, da se včasih preprosto podaš v nekaj novega. Brez strahu, samo z odprtostjo.
Zanimivo je, da me tenis ni le fizično okrepil, ampak mi je pomagal tudi pri obvladovanju stresa. Po napornem dnevu v službi mi ura igre povrne energijo in zbistri misli. Tudi ko nimam najboljšega dne, že samo nekaj udarcev zadostuje, da se počutim bolje. Tenis je postal moja osebna rutina, ki mi vrača ravnovesje in veselje.