Naša srednješolska košarkarska ekipa se je imenovala Strele. Nismo bili znani po fizični moči ali zvezdniških igralcih, imeli pa smo nekaj, kar nobena druga ekipa ni imela, to je srce, vztrajnost in prepoznaven znak na majicah, stara malo počena koš tabla z zlatimi krili je krasila prsne dele majic.
Ta koš tabla ni bila le simbol, bila je del naše zgodovine. Stala je v stari telovadnici, kjer smo začeli kot skupina začetnikov. Vsi so jo želeli zamenjati, ker je bila stara, razpokana in nekoliko nagnjena. A za nas je imela dušo. Na njej smo trenirali ure in ure, poslušali zvoke žog, ki so se od nje odbijale. Postala je naš skrivni zaveznik. Po letih trdega dela smo se končno uvrstili v finale državnega srednješolskega prvenstva.
Dvorana je bila polna, vzdušje športno in napeto. Igrali smo proti favoritom lige, proti Jeklenim orlom, ki so nas v prejšnjih sezonah gladko premagovali. Tekma je bila izenačena. Minute so tekle, srca smo imeli skoraj v grlu. Pet sekund pred koncem smo zaostajali za eno točko. Imeli smo zadnji napad. Naš trener je narisal akcija na svojo tablico. Žoga je prišla do našega najboljšega strelca. Toda, ko je vrgel, jo je eden od nasprotnikov blokiral. Žoga je divje poletela proti desnemu kotu dvorane, kjer je stala postavljena naša stara, poševna koš tabla, ki smo jo postavili iz spoštovanja za simbol ob robu igrišča. In zgodilo se je nekaj neverjetnega. Žoga se je odbila od table in se z neverjetno natančnostjo odbila nazaj ter padla naravnost v nasprotnikov koš, še preden je zatrobila sirena. Dvorana je eksplodirala od navdušenja. Zmagali smo, koš tabla, naš simbol, je odločila finale.
Tisto noč smo vsi verjeli v čudeže. In čeprav nas je svet kmalu pozabil, smo vedeli, da se bo zgodba o čudežni tabli med nami prenašala še leta in leta. Ni bila le lesena plošča, bila je naš angel varuh.…