Ko sem se preselila v novi prostor, sem bila prepričana, da imam končno dovolj mest za vse svoje stvari. Še preden sem dokončno razpakirala zadnjo škatlo, sem si predstavljala, kako bo vse urejeno in pregledno. A realnost me je hitro postavila na trdna tla. Kmalu sem ugotovila, da je skladiščenje nekaj povsem drugega kot zgolj razporejanje predmetov po policah.
Eno jutro sem iskala škatlo z dokumenti, za katero sem bila prepričana, da sem jo postavila nekam na vidno mesto. Po dvajsetih minutah premetavanja sem ugotovila, da sem pravzaprav ustvarila sistem, ki je deloval samo v moji glavi in še tam precej slabo. Takrat sem prvič sedla na tla med kup razmetanih škatel in priznala, da moram to vzeti bolj resno. Skladiščenje ne pomeni samo pospravljanja, ampak ustvarjanje reda, ki ga lahko vzdržuješ tudi takrat, ko si v naglici.
Začela sem počasi. Najprej sem izločila stvari, ki jih ne potrebujem, potem pa sem si postavila pravilo, da ima vsaka stvar svoj prostor. Brez izjem. Kupila sem nekaj novih zabojnikov, nekaj sem jih ponovno uporabila, nekatere pa enostavno označila s samolepilnimi listki. Ko sem to prvič preizkusila v praksi, sem ugotovila, kako zelo me je prej utrujal kaos. Zdaj, ko odprem omaro ali polico, se ne bojim več, da bo iz nje padla lavina stvari.
Presenečena sem bila nad tem, koliko lažje je delati, ko imaš urejeno skladiščenje. Hitreje najdem stvari, nimam več občutka nenehnega lovljenja po prostoru, pa tudi odločanje je lažje. Ni mi treba vsak teden znova razmišljati, kam najkaj pospravim, ker je postalo avtomatsko.
Najlepši trenutek pa je bil, ko sem prvič povabila prijateljico, da mi pomaga nekaj pospraviti. Po nekaj minutah dela se je obrnila proti meni in rekla: ‘Veš, tvoj sistem dejansko deluje.’ In priznati moram, da je bil to kompliment, ki sem se ga najbolj razveselila v zadnjem času.