Zgodilo se je v trenutku, ko bi si najmanj želela dodatnih težav. Delala sem pozno zvečer, utrujena, miza polna papirjev, skodelic in opravil, potem pa en majhen premik komolca in prenosnik je zdrsnil čez rob, skoraj kot v počasnem posnetku. Ko sem ga dvignila, je bil zaslon za prenosnik povsem črn, čez pa je tekla tanka bela črta, kot nekakšen utrip panike – moj, ne računalnikov.
Najprej sem bila prepričana, da je konec. V mislih sem se že poslavljala od večera, od dela, od proračuna za naslednja dva meseca. Šele potem sem se spomnila, da se lahko zamenja samo zaslon za prenosnik in ne celotne naprave. Ironično, to sem začela preverjati šele, ko sem bila že pol na robu solz.
Naslednje jutro sem klicala tri servise. Eden je potreboval točen model, drugi serijsko številko, tretji pa je rekel naj prinesem napravo in da bodo pogledali, brez obljub. To je bilo najbližje temu, kar sem si želela slišati.
Ko je tehnik odprl pokrov in nekaj zamrmral, sem skoraj zadržala dih. Nato je mirno povedal, da je zamenjava zaslon za prenosnik povsem rutinski postopek in da mi sporoči rezultat do popoldneva. Beseda rutinski še nikoli ni zvenela tako odrešujoče.
Popoldne me pokliče in pove, da imajo pravi zaslon na zalogi. V tistem trenutku sem dojela, kako zelo navezana sem na kos tehnike, skoraj kot da bi nekdo rekel, da bo znanec dobil novo življenje.
Ko sem prispela po prenosnik, me je čakal zaslon za prenosnik, ki je izgledal bolje kot prvi dan. Svetel, čist, brez pik, brez prask. Odprla sem napravo in končno normalno zadihala. Tehnik se je nasmehnil in dodal, da se zaslon za prenosnik menja pogosteje, kot si ljudje predstavljajo – najpogosteje zaradi padcev in razlite kave. Seveda spadam v prvo skupino.
Največja ironija? Zaslon za prenosnik je bil cenovno veliko prijaznejši, kot sem pričakovala, in izveden neverjetno hitro. V enem samem dnevu je bil računalnik kot nov.